|
|
|
Jaz sem velika bela soba.
Jaz sem dojka, ki doji.
Sem voljna, topla in nabrekla dojka,
ki razpira travme in frustracije,
s svojim žleznim sistemom
za produkcijo in oddajanje mleka
pa definira lepoto in neizmerljivo bolečino.
|
<317_kB_dojka.jpg>
razstava dojk / BreastFeeding
[by]
intima | virtual base - www.intima.org
Igor Štromajer
Galerija / Gallery P74
Prušnikova 74
Ljubljana, Slovenia
kustos / curator:
Tadej Pogačar
razstava / exhibition:
04.04._01.05.2002
kontakti / contacts:
t +386 (0) 1 5425685
m +386 (0) 40 636011
f +386 (0) 1 5425685
otvoritev/opening:
04.04.2002_20:00
www.parasite-pogacar.si/P74
|
"Back in 2002, I hung ninety nine floppy disks on the gallery walls, each one containing a different jpeg. Floppies were for sale (approx 4€ for a piece). The buyer took the floppy home and watched it on the computer. At the end of the exhibition, all the walls were empty."
foto / photo: Denis Sarkiċ (I. Štromajer as artefact)
 
fotografije z razstave / photos from the exhibition
<317_kB_dojka.jpg>
Razstava Igorja Štromajerja
- We believe that God created the world according to his wisdom. It is not the product of any necessity whatever, nor of blind fate or chance. We believe that it proceeds from God's free will; he wanted to make his creatures share in his being, wisdom and goodness: "For you created all things, and by your will they existed and were created." -
- We believe that God needs no pre-existent thing or any help in order to create, nor is creation any sort of necessary emanation from the divine substance. God creates freely "out of nothing": If God had drawn the world from pre-existent matter, what would be so extraordinary in that? A human artisan makes from a given material whatever he wants, while God shows his power by starting from nothing to make all he wants. -
(Cathechism of Catholic Church; Part 1, Section 2, Chapter 1, Article 1: "I Believe in God The Father Almighty, Creator of Heaven and Earth", Paragraph 4: "The Creator")
Igor Štromajer postavlja v Galerijo P74 razstavo z naslovom <317_kB_dojka.jpg>, ki vsebuje devetindevetdeset (99) podob. Na podobah so skrbno izbrani prizori dojenja v najrazličnejših oblikah, ki jih prakticirajo ženske, moški in otroci vseh spolov. Vse podobe so (pre)snete z medmrežja.
Podobe so magnetno zapisane na 3,5 palične računalniške diskete v digitalnem formatu JPG (JPEG bitna slika - Joint Photographic Experts Group), vsaka podoba na svojo disketo. Dimenzije vseh podob so 99,836 x 99,836 milimetrov, ločljivosti 72 dpi (pik na palec), zapisane pa so v 24-bitnem nekompresiranem RGB (RedGreenBlue / RdečeZelenoModro) načinu, s poprečno velikostjo 65,6 KB in v skupni velikosti 6,50 MB.
Dojenje je Štromajerjeva intimna obsesija že nekaj časa, saj se je z njim ukvarjal že v medmrežnem projektu [i want to share you - what are you doing to me?] (Muzej Serralves, Porto, Portugalska, 2001), ki raziskuje incest, postopno pa ga vključuje tudi v celotno zgodbo Virtualne baze Intima (www.intima.org). Štromajer razume dojenje kot enkratno in fantastično posredovanje hrane iz enega človeka v drugega, dejanje, ki s svojem bistvu ne vključuje interpretacije.
"Mleko je tekočina, ki prihaja iz ženskih prsi v času dojenja, je rezultat čudovitih procesov znotraj ženskega telesa. Dojenje je stiskanje. Mleko je bele barve. Večina žensk ima dvoje prsi. Jaz sem velika bela soba. Jaz sem dojka, ki doji. Sem voljna, topla in nabrekla dojka, ki razpira travme in frustracije, s svojim žleznim sistemom za produkcijo in oddajanje mleka pa definira fascinantno lepoto in neizmerljivo bolečino", pravi Štromajer.
“Ljudje govorijo, da preveč mislim na ženske. Ampak, če vse skupaj premislim, je kaj še pomembnejše?”, pravi Rodin.
“Umetnost ni nikdar deviška. Vse nedolžne burkeže bi bilo treba držati daleč proč od nje. Ljudem, ki niso dovolj dobro pripravljeni za umetnost, ne bi smeli nikdar dovoliti, da ji pridejo blizu. Da, umetnost je nevarna. Če je deviška, ni umetnost”, pravi Picasso.
“Če govorimo o goloti, sem imel vedno veliko nagnjenje do tega. Tako v svojih slikah, kot tudi fotografijah. Moram priznati, ne iz čisto umetniških razlogov”, pravi Ray.
“Ljubezen mora - kot je rekel Rimbaud - biti na novo odkrita”, pravi Ernst.
“Slikanje, prav tako kot ljubezen, prihaja skozi oči, da znova odleti skozi dlake čopiča... Moja erotična blaznost me sili v izzivanje mojih sodomističnih
želja do najvišje stopnje strasti, obupa”, pravi Dalí.
“Ljubezen in spolnost lahko gresta skupaj, in neljubezen lahko gre skupaj, in ljubezen in nespolnost lahko gresta skupaj. Toda osebna ljubezen in osebna spolnost sta slaba”, pravi Warhol.
“Vsa simbolična dejanja imajo nekaj sladostrastnega. Toda ljude tega nočejo priznati”, pravi Bourgeois.
“V svoji popolni goloti funkcionirajo ta telesa kot simboli. Pohotna želja je potlačila te ženske v čutne poze, ki so tudi oddaljene. Večno so neomadeževane, prav tako kot antične nimfe, ki so jih bogovi spremenili v zvezde, ker je postala njihova strast nezadovoljena”, pravi Le Clézio.
“Predaj se asketskemu, odreči se vsemu besednemu, in tako boš dobil določeno koncentracijo. Vendar lahko tudi molčiš. Prepusti se objemu strasti, pa se boš zlahka razvnel. Umetnost, ljubezen in strast so zelo povezane, ker so vse več ali manj odvisne od realizacije lepote v taki ali drugačni obliki, ali od užitka. In omama je odlična - ali ne, ljubezen moja?”, pravi Beckmann.
I wish someone would just go ahead and tell me how to live my life. I need an ideology. I need a religion. I need... I don’t even know what. A lobotomy, probably - pravi Štromajer s pomočjo Ms.N.H. Tudi kar se delov telesa tiče, sem izbirčen. Načelno sem bolj fan jošk kot pičk. Mislim - to ti povem tako, nasplošno in načelno - pička mi je všeč po vonju in všeč je senzorjem na mojih ustnicah in, kako se že reče, brbončicam na jeziku. Joški pa so mi bolj všeč vizualno, kot podoba, oblika, arhitektura, se pravi, so všeč mojim očem, blazinicam na prstih, jeziku, licem, celo nosu...”, pravi Štromajer za konec.
Podob, ki nam jih ponuja Štromajer na razstavi v Galeriji P74, ne vidimo neposredno in ne zlahka. Zapisane so namreč v magnetne nosilce podatkov, ki zapakirani visijo na stenah galerije. So tukaj, a jih ni, ker so prevedene v bite in nize, v dvojiški sistem. Gledam, pa ne vidim. Za ogled podob je namreč potreben preprost vmesnik, čitalec, dekoder, ki je sposoben odčitati informacije na magnetnih nosilcih podatkov in nam jih vizualno prikazati - računalnik. Ker nam Štromajer s tem čitalcem v galeriji ne postreže, je torej jasno, da gledamo na razstavi samo razpostavljene bele diskete obdane z belimi zidovi galerije, razstavo pa s tem, ko kupimo določeno sliko - ne da bi si jo imeli prej priložnost ogledati, v prodajnem seznamu razstave imamo vpogled le v delček njene kode -, v delu (v obliki diskete) prenesemo tudi domov in tako razpršimo galerijski prostor tudi na svoj dom ali drugo okolje, ki vsebuje željeni vmesnik - računalnik, na katerem si podobo (seveda samo tisto, ki smo jo kupili) ogledamo.
99 podob na 99-tih disketah je torej naprodaj (cene so dokaj uravnotežene in se gibljejo od 901 do 999 SIT, se pravi, da so – najbrž namenoma – izredno nizke), kupec pa lahko takoj sname izbrano disketo s podobo in jo odnese ter pogleda. Ostale slike ostanejo na stenah galerije do njihovega nakupa oz. do zaprtja razstave.
In svetloba?
Posamično, strukturno enako celoti in neskončno v mikrostrukturi, podaja totalnost in razklanosti dojenja v ogledalni podobi. Eno, razklano v dvoje, dojenju ugaja. Čarovniška struktura ukletosti v eno in obsedenosti z individualnostjo, navdihuje obredno lepoto polarnosti, ki se razgalja na oltarju intime. Zgodbo o dojenju podaja mikropodoba, ki matematično jasno razkriva podobo celote. Krog je začrtan in v krogu je ves svet. Je svet intime in je svet umetnosti, a dojenje je univerzum njunega sobivanja.
Igor Štromajer Intima Virtual Base Virtualna baza Intima Igor Stromajer www.intima.org Igor Štromajer
|
|
|
|
